Ob kulturnem prazniku smo se po enoletnem premoru spet srečali na Ajdovskem gradcu.
Recitirali smo poezijo Franceta Prešerna in dela lani in predlani preminulih avtorjev:
Bert Pribca, Josipa Ostija, Jožeta Snoja, Dušana Jovanovića, Mihe Remca in Alenke Bole Vrabec.
Stojimo na hribu narodovega praspomina. Na nek način smo se danes prestavili v čas, ko lahko svoje prepričanje, svoje tisočletne bogove branimo s svojo slovensko besedo, tudi, če so nas v davnini preglasili tujci s severa. In, če dobro premislimo, smo v resnici zadnji uporniki v širnem prostoru obdonavske pokrajine. Zatekli smo se v skrit kotiček pod Alpami, na Ajdovski Gradec, da bi branili našo identiteto, našo kulturo, naš način bivanja. Kje si danes Perun, bog groma, dežja in plodnosti, kje si danes Veles, bog živine, pašnikov, poljedelcev, zaščitnik čred in pastirjev, kje si danes Živa, boginja življenja? V tem času, v tem dnevu, v tej uri iščemo zaščito pred številčnim sovragom. Naša neuklonjivost, naša kulturna skladnost, rojena v davnih časih med zavestjo in resnico, rojena skozi stoletja, naše prepričanje o nezmotljivosti naših dedov, in njih dedov, nam ohranjajo uporniški duh v telesu. Kdo ste prišleki s severa, ki nam pišete nove postave, postave, ki prinašajo nove obveznosti, ki nam vsiljujejo drugačen, nam neprijazen način bivanja.
In zakaj smo danes tu, na tem svetem mestu? Da se poistovetimo z davno preteklostjo, saj to smo mi vsi, in ti in ti in ti. Uporni, hodimo po svoji lastni poti, ki so jo v naše nezavedno stlakovali naši predniki. Smo redki prebivalci dežele sanjačev, ki bivamo v deželi praspomina. Zato smo se tudi danes zbrali na tem mestu. Smo reinkarnacija upornega duha pozabljenih rodov, žene nas stara vera, naša prvobitnost. Ali pa kaj drugega? Mogoče neporavnani računi s preteklostjo. Mogoče spomin na žrtve zadnjega slovanskega upora in uničenja starih bogov. Z mečem so bila zatrta tisočletna prepričanja. To na nek način boli. Zato se ne damo. V nas tli neumorna upornost Črtomira in neskončna ljubezen Bogomile. In vsako leto se vračamo na ta sveti kraj, na vseslovenski Ajdovski Gradec, na kultni prostor naše preteklosti.
Novinar Mirko Kunšič je o srečanju zapisal:
AJDOVSKI GRADEC – KULTNI PROSTOR NAŠE PRETEKLOSTI
„Lani, na Prešernov dan, smo prišli le trije. Vsakoletno srečanje na Ajdovskem gradcu je lani in predlani preprečila pandemija. Bohinjski gledališčniki 2b so danes prišli in poustvarili na tem kultnem prostoru slovenstva dogodek,“ pravi Srečo Vernig, Blejčan, ki redno prihaja na Ajdovski gradec. Vedno na koncu prebere tudi svoja razmišljanja. Letos ga je naslovil Črtomir in med drugim dejal:
„Z mečem so bila zatrta tisočletna prepričanja. To na nek način boli. Zato se ne damo. V nas tli neumorna upornost Črtomira in neskončna ljubezen Bogomile. In vsako leto se vračamo na ta sveti kraj, na vseslovenski Ajdovski Gradec, na kultni prostor naše preteklosti".
Bohinjski gledališčniki, ki konec tedna v Bohinjski Bistrici dvigajo zastor za premiero igre Ervina Fritza, Slovenska kura ali Devica Marija začne trenirati boks, so danes brali in recitirali dela umetnikov, ki so se poslovili v zadnjih dveh letih.
Za uvod so zapeli Zdravljico in nato predstavili dela Bert Pribca, Josipa Ostija, Jožeta Snoja, Dušana Jovanovića, Mihe Remca in Alenke Bole Vrabec.
Mikrofon, ozvočenje jim je posodil župnik, Janez Kapistran Burja iz Bohinjske Bistrice, je dobil tudi Anglež Robert Dee. Svetovljan in izvedenec za turizem, ki mu Bohinj ni tuj.
Lahko smo poslušali kako zvenita na Ajdovskem gradcu dve kitici iz Prešernovega Krsta pri Savici. Dodal je še avtorsko, prijateljevo pesem o angleški zastavi. Anglež je gost Tineta Murna, Ajdovca, ki živi in dela v Londonu. Seveda obeh, brez povabila Klemena Langusa, bohinjskega turističnega „priganjača“ in gledališčnika skupine 2b, ne bi bilo na dogodek.
Nato so nastopajoči dodali obiskovalcem še polne čaše Prešerna. Njegova dela tudi po 173 letih in več niso potrebna nobenih popravkov. Njegov opus je vseskozi sporočilen. Močan, poveden, brezčasen, dotakljiv in aktualen prav za vsak dan.
Z recitacijo je vse skupaj pozdravil tudi mladi Črt Strgar, vnuk Bohinjca, ki se je pred domala 30 leti spomnil srečanj na temenu Ajdovskega gradca.
Najprej je bila tam keltska naselbina. Območje najstarejše bohinjske vasi. Arheološke sonde dokazujejo, da jo naselijo rudarji in železarji že v 6 stoletju pred Kristusom. Poznana je v železni dobi. Postane tudi rimska postojanka, kar dokazujejo najdeni rimski novci in tako naprej do boja za slovenstvo, izguba ljubezni, starih bogov in samostojnosti,
Vse to je znal preliti v verze Krsta pri Savici France Prešeren.
V Uvodu, v šestem verzu zapiše;
Še dandanašnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se gradec imenuje, v nji gledaš Črtomirovo lastnino…..
Meni srečanja na Ajdovskem gradcu nadomestijo Cankarjev dom, Prešernovo Vrbo in Kranjsko prešerno vrvenje.
Lani sem, na reporterski, neakreditirani način, fotografsko shranil tudi priprave in izvedbo Povodnega moža v pristanu Blejskega Otoka. Kot osrednji dogodek na začetku predsedovanja Slovenije EU.
Po generalki so zvečer gorele le še posebne luči ob strmem otoškem stopnišču. Takrat se mi je zdelo, da je France Prešeren, zame največji slovenski frajgajst, v Uvodu, v četrti kitici zlahka zapisal:
Bojuje se najmlajši med junaki
za vero staršev, lepo bog njo Živo,
za Črte, za bogove nad oblaki.
Prešeren je bil takrat prepričan, da so boginjo Živo utopili na dnu jezera….
Novice
natisni
na vrh